ŽIVLJENJSKI SLOG

Telesna vadba in krvni sladkor

Doc. dr. Lidija Križančić Bombek, Medicinska Fakulteta Univerze v Mariboru, proučuje pomen redne vadbe na diabetes tipa 2.  Kako izjemni so učinki gibanja na neinzulinski privzem glukoze v celice, berite tukaj.

Za sladkorno bolezen tipa 2 je značilno kopičenje in stopnjevanje nepravilnega delovanja celic v različnih tkivih, kot so mišice, jetra in maščevje. Celice postanejo neodzivne ali slabo odzivne (odporne) na normalne signale, ki jih pri zdravem človeku posreduje inzulin. Ker so, količinsko gledano, mišice največje tkivo v telesu (z izjemo maščevja pri debelih ljudeh) in privzemajo iz krvi velike količine glukoze, je izrednega pomena, da je njihov metabolizem neprizadet, kar pa pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 ne velja. Pri njih zmanjšan odziv mišičnih celic na inzulin, poleg motenj v jetrih, predstavlja najpomembnejše mesto inzulinske odpornosti.

Mišične celice so po svoji masi največje telesno tkivo

Za normalno delovanje potrebujejo poleg beljakovin, maščobnih kislin, mineralov in vitaminov tudi glukozo, ki jo privzemajo iz krvi in tako znižujejo njeno koncentracijo v krvi. Ta privzem v mišičnih celicah poteka na dva načina, od katerih je prvi odvisen od inzulina, drugi pa ne. Od inzulina odvisni privzem glukoze v celice se sproži, ko se po obroku koncentracija glukoze v krvi zviša, kar je signal za sproščanje inzulina iz celic beta trebušne slinavke. Inzulin se nato veže na inzulinske receptorje na površini celic in aktivira več različnih znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo do vgradnje glukoznih prenašalcev, imenovanih GLUT4, v celične membrane. Skoznje nato glukoza iz krvi prehaja v celice, kjer iz nje nastaja energija za življenjsko pomembne procese in gibanje.

Od inzulina neodvisni privzem glukoze v mišične celice se aktivira z njihovim krčenjem, telesno vadbo ali pomanjkanjem kisika v mišičnih celicah (hipoksijo). Pri sladkornih bolnikih je ta mehanizem izjemnega pomena, saj je pri njih prisotno absolutno (sladkorna bolezen tipa 1) ali relativno pomanjkanje inzulina (sladkorna bolezen tipa 2), oziroma so lahko njihove celice neobčutljive na inzulin zaradi prizadetosti enega ali več biokemičnih korakov v inzulinski signalni poti.

Zaradi svojega izjemnega pomena za uravnavanje koncentracije glukoze v krvi in velikega potenciala pri nadzorovanju in zdravljenju sladkorne bolezni si »od inzulina neodvisni privzem glukoze v celice« zasluži več pozornosti.

Inzulinsko neodvisni privzem glukoze

Krčenje mišičnih celic med telesno vadbo porablja velike količine energije v obliki molekul ATP (adenozin trifosfat). Ko se te molekule razgradijo, se sprosti energija, potrebna za krčenje. Koncentracija molekul ATP v celicah se zniža, naraste pa količina njihovih razgradnih produktov (adenozindifosfat ADP). To spremenjeno razmerje spodbudi delovanje posebnega encima, imenovanega AMPK (z adenozin monofosfatom aktivirana kinaza). Ta encim je hkrati tudi eden od ključnih dejavnikov v transportu glukoze v mišične celice.

Aktiviran encim AMPK pospeši vgradnjo glukoznih prenašalcev (GLUT4) v celične membrane in tako poveča privzem glukoze iz krvi. Ta se v mišičnih celicah, ki se krčijo, sproti porablja za obnovo energetskih zalog, po vadbi pa še nekaj časa glukoza vstopa v celice, da se obnovijo izrabljene zaloge glikogena, še enega vira energije za mišično delo, ki se je med telesno vadbo porabljal.
Že dolgo vemo, da telesna vadba učinkovito zniža koncentracijo glukoze v krvi. To velja tako za zdrave ljudi kot za bolnike s sladkorno boleznijo. Poznani so primeri, ko z redno telesno vadbo celo bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 uspešno ohranjajo dolgoletno remisijo. Prav tako je izjemnega pomena redna vadba pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2, saj ta izboljša privzem glukoze v celice, ki posledično potrebujejo manj inzulina ter tako razbremenijo že tako preobremenjene celice beta trebušne slinavke.

Raziskave so pokazale, da se ob enkratni telesni vadbi začasno poveča občutljivost celic na inzulin ter da se poveča količina prenašalcev GLUT4 za okoli 70 %, če je oseba zmerno telesno aktivna 45 do 60 minut. Ti učinki trajajo še nekaj časa po prenehanju vadbe, kar je odvisno od njene intenzivnosti in trajanja. Po drugi strani pa redno ukvarjanje z vadbo izboljša inzulinsko občutljivost dolgoročno, saj se zaradi ponavljajoče aktivacije nekaterih encimov poveča prepisovanje genov za določene beljakovine, ki so vključene v inzulinsko signaliziranje in transport glukoze v celice. Redno fizično aktivni bolniki s sladkorno boleznijo imajo večjo gostoto prenašalcev GLUT4 na mišičnih celicah v primerjavi s fizično neaktivnimi, zato je koncentracija glukoze v njihovi krvi bistveno nižja. Te ugotovitve so znanstveniki potrdili tudi na diabetičnih poskusnih pri živalih.

Posebnega pomena za sladkorne bolnike, ki se zdravijo z zdravili za zniževanje krvnega sladkorja, je redna telesna vadba tudi zato, ker se njeni učinki seštevajo z učinki zdravil. V praksi to pomeni, da bolniki s sladkorno boleznijo, ki so redno telesno aktivni, potrebujejo nižje odmerke zdravil za učinkovito uravnavanje koncentracije glukoze v krvi. S tem se zmanjša tudi pogostost in jakost stranskih učinkov zdravil, manj pa je tudi možnih interakcij z drugimi zdravili.
Krčenje mišic med telesno vadbo zaradi porabljanja energije ustvarja ugodno celično okolje, ki poveča privzem glukoze iz krvi v celice in tako učinkovito znižuje njeno koncentracijo v krvi. Z vidika ohranjanja zdravja, preprečevanja zdravstvenih zapletov ali celo ozdravitve sladkorne bolezni je tako redna telesna vadba poleg ustrezne prehrane in morebitnih zdravil za zniževanje koncentracije glukoze v krvi izjemnega pomena.