OPOLNOMOČENJE

Kako pristopati k bolniku?

V diabetološki ambulanti »jazindiabetes« se trudijo za edukacijo, ki so jo tudi jasno strukturirali.  Dr. Karin Kanc: “Vsakomur, ki pride k meni povem, da ga bomo naučili veliko stvari v zvezi s »sladkorno«, kar bi bilo dobro, da ve. Naj se pa tudi sam čim več izobražuje in nas sprašuje.

Bolniku dam od prve minute naprej vedeti, da je on specialist za svoje telo in svoje življenje, mi pa smo specialisti za zdravljenje in tu moramo nekje priti skupaj. Brez opolnomočenja si ne predstavljam dela v naši ordinaciji. Osnova je, da skušamo glede na bolnikov življenjski slog vpletati postopne spremembe, za katere tudi bolnik ve, da bi bile dobre. Spremembe naj bi potem trajale.

Najprej moramo po mojem mnenju začeti pri nas samih. Zato z društvom DRZNI (DRuštvo za Znanost in Izobraževanje) organiziramo vsako leto že od leta 2012 DiaMind (Diabetes & Mind) strokovna srečanja, da zdravstveni delavci najprej sebe motiviramo, kako še naprej vztrajati pri zdravljenju diabetičnih bolnikov in biti do bolnikov empatičen. Da me po mnogih letih še vedno zanima, če pride neka ženica na k meni na pregled, kako živi, ne pa da rečeš, aha, povprečje je toliko, tu imate tablete in adijo. Znati je treba povpraševati in aktivno poslušati. Če imajo sorodniki pritožbe, se vedno postavim na stran pacienta.

Pri psiholoških ovirah pride v poštev model opolnomočenja, v katerega zelo verjamem. Najprej se moramo zavedati, da naša generacija diabetologov ni bila vzgojena tako, da bi dali pacientom večjo možnost odločanja. O tem se med študijem ni govorilo, pomembna je bila dobro vzeta anamneza. To, da bi utegnil pacient zase bolje od zdravnika vedeti, kako naj se zdravi, ni prišlo v poštev. Vendar pa je pri kronični bolezni, s katero bolnik živi dan za dnem vse zelo drugače. Od bolnikov lahko glede na to, kako živijo, dobimo sto in eno dobro idejo, na kateri potem gradimo dalje. Želim, da ima pacient vsakič, ko gre iz moje ordinacije vsaj eno stvar, za katero si lahko reče: To pa lahko že danes poskusim.