OPOLNOMOČENJE

Motivacija in čuječnost

AVTOR: Darja Lovšin

Sara Isakovič, dobitnica srebrne olimpijske medalje v plavanju, je diplomirala iz nevropsihologije na Univerzi Berkley, ZDA in deluje kot mednarodna trenerka čuječnosti (ang. mindfulness). Od leta 2019 dalje je tudi ambasadorka kampanje za omejevanje diabetesa Bodi odličnjak.

Moč vizualizacije

Plavanje pri Sari najprej ni bilo mišljeno kot šport, a ker je pokazala izredno borbenost in tekmovalnost, je prišlo tudi do tega. Že kot dvanajstletna deklica je sanjala, da gre na olimpijado. Ko so doma gledali otvoritev, se ji je to zdelo tako imenitno, da je razglasila, kako bo tudi ona šla na olimpijado, ker je to njena največja želja. Pri šestnajstih letih je res postala ena najmlajših udeleženk olimpijskih iger. Potem si je rekla, da si mora za naslednje olimpijske igre upati in prisanjati še kaj več. Leta 2008 je nato v Pekingu osvojila srebrno olimpijsko medaljo.

Trening čuječnosti

Uspešna športnica je doštudirala nevropsihologijo in postala mednarodno priznana motivacijska trenerka. Po diplomi je kot asistentka  sodelovala v laboratorijskih raziskavah možganov, kjer so pri športnikih in vojakih raziskovali psihološko odpornost človeka. To se da natrenirati in že po osmih tednih vadbe čuječnosti pokaže funkcionalna magnetna resonanca razliko v videzu insolarnega korteksa (center zavedanja) v možganih. Ta center vpliva na prefrontalni korteks v prednjem delu možganov, kjer človek planira in sprejema odločitve, kar je pomembno pri odzivu na stresne situacije. Namesto, da nas preplavijo čustva, predvsem strah, je zaželeno bolj racionalno ravnanje. Z vadbo čuječnosti se znamo oddaljiti od kritične situacije in odreagirati z distance. Ker pridobimo zmožnost samoregulacije, se lahko osredotočimo na dihanje in se znamo umiriti.

Bolezen kot izziv

Sara na vprašanje, kako bi lahko bolj motivirali bolnike odgovarja: “Bolniki se morajo zaradi bolezni držati nekega reda in discipline, ampak podobno je tudi v službi, pred pomembnim nastopom itd. Vsak dan posebej prinaša vsakomur izzive in bolniki se morajo naučiti odmakniti od mentalitete žrtve. Nič in nikomur ni prav lahko, treba pa se je znati pripraviti tako, da te izzive premagujemo. Ne, da se izogibamo problemom, za kar smo ljudje zelo nadarjeni, ali pa se vdati, češ zdaj je pa konec. Vedno se najdejo rešitve. Nič lažje nam ne bo, če bomo problem ignorirali ali zanikali, saj ko se nam nakopičijo negativne misli in čustva, smo ujeti. Večina ljudi, ki jih poznam, se bori, želijo si dlje živeti in imeti bolj kvalitetno življenje. Motivacija za spremembe pride samo od znotraj. Ljudje radi sabotiramo sami sebe in si še bolj škodujemo, iščemo izgovore in čakamo na jutri. Pri tem pa je dobro vedeti, da vsaka naša, še tako majhna, dobra izbira šteje. Vztrajnost si je treba privaditi in si reči, da se za pravo stvar res splača potruditi.

Žal mi je, da zavedanja in osredotočenosti ne učijo že otrok, tako pa se ljudje stalno nahajajo v preteklosti ali prihodnosti, samo v sedanjosti ne. Lahko bi v vrtcu deset minut na začetku rekli »Zdaj pa učke zapret in se umirit.« Ker tako postanemo bolj psihološko odporni, naši možgani se tako sami programirajo. In potem je več miselnosti, da jaz nekaj lahko, namesto, da jaz nečesa ne morem.”

2019-04-15T08:58:32+01:00