OPOLNOMOČENJE

Koncept opolnomočenja

Milivoj Piletič, dr. med., strokovni direktor bolnišnice Novo mesto, se je kot diabetolog med prvimi v Sloveniji začel posvečati novemu konceptu v oskrbi kroničnega bolnika: opolnomočenju.

Koncept opolnomočenja bolnikov je v medicini relativno nov.  Zdravstvene politike v Evropi umeščajo opolnomočenje bolnikov v svoje dokumente kot eno od strateških usmeritev, ker naj bi z opolnomočenjem izboljšali izide zdravljenja, povečali kakovost življenja bolnikov in zmanjšali breme bolezni, ki ga čutijo ne samo oboleli, temveč tudi njihovi svojci in širša družba.

Kaj je opolnomočenje?

Gre za spreminjanje odnosa med zdravnikom in bolnikom. Tradicionalno je ta odnos hierarhičen in izhaja iz oskrbe bolnika z akutno boleznijo. Ko zbolimo za eno od akutnih bolezni (vročinsko stanje, miokardni infarkt, poškodba …), to zelo poseže v naše vsakdanje aktivnosti. Praviloma nismo delovno sposobni, ne moremo se ukvarjati z hobiji, omejimo naše družabno življenje. O bolezni ne vemo kaj dosti in smo pripravljeni »ubogati« zdravnikova navodila ter redno jemati zdravila, samo da bi čimprej ozdraveli in se vrnili v običajno življenje. Zdravnik nas ves čas akutne bolezni spremlja, nadzira potek našega zdravljenja in tudi prevzema odgovornost za potek in izide zdravljenja. V tem kontekstu je hierarhičen odnos smiseln in »ubogljivost« bolniku omogoči hitrejše in učinkovitejše zdravljenje.
Vendar pa tak odnos, ki je produktiven v primeru akutne bolezni, odpove, ko zbolimo za kronično boleznijo, ki je trajna, z njo moramo živeti in jo tako »udomačiti«, da bo čim manj vplivala na vsebino in kakovost našega življenja. Življenje vsakega posameznika je različno, značilno za njega samega in pozna ga le on. Tako, kot je zdravnik strokovnjak za bolezen, je bolnik strokovnjak za svoje življenje. In za uspešno obvladovanje kronične bolezni sta nujno potrebni znanji obeh strani. Pri kronični bolezni ne gre več za to, da se bolnik prilagodi zdravljenju, ampak da se zdravljenje prilagodi njegovemu življenju. Zato morata oba strokovnjaka vzpostaviti produktiven in spoštljiv dialog, v katerem bo strokovnjak zdravnik posredoval bolniku svoje znanje o bolezni, strokovnjak bolnik pa zdravniku znanje o svojem življenju. In na tej točki hierarhičen odnos ni več možen, oziroma je kontraproduktiven. Seveda pa tak odnos, ki predvideva enakopravnost bolnika in zdravnika, ruši tradicionalno hierarhijo ter predstavlja velik izziv in miselni preskok tako pri bolniku kot pri zdravniku.

Aktivno sodelovanje bolnika

Bolnik naj ima možnost izraziti svoje potrebe, želje, pomisleke in strahove, sodeluje naj pri načrtovanju ciljev in poteku zdravljenja. Zdravstveni tim pa naj mu nudi znanje, usposabljanje in učenje veščin za samovodenje bolezni. Zelo pomembna je tudi psihosocialna podpora, da bo lahko na podlagi pridobljenega znanja in veščin čimbolj optimalno vodil bolezen in jo vključeval v svoje življenje. Ko bolnik sprejme odločitev v zvezi s svojo boleznijo, je pomembno, da jo člani tima spoštujejo in ga v tej odločitvi podpirajo, čeprav se z njo mogoče niti ne strinjajo v celoti. Odločitve v zvezi s svojo boleznijo sprejema sam. Zdravnik ali ostali člani tima nimajo nadzora nad temi odločitvami in posledično tudi ne odgovornosti za izide zdravljenja.
Odgovornost je na ramenih bolnika in je ne more prenesti na drugega. Opolnomočenje je vseživljenjsko potovanje. Dobro je, da se ob tem večkrat vprašamo: ali smo na pravi poti? Ali skušamo svoje bolnike le prepričati, da sledijo našim priporočilom glede oskrbe, ali pa jim pomagamo odkriti in nasloviti njihove ključne skrbi?